Se sprašujete, od kod izvirajo vaši vzorci delovanja v medosebnih odnosih, zakaj se odzivate na konflikte tako kot se, zakaj se vaši odnosi vedno začnejo in končajo na podoben način?
Velik del dinamike naših medosebnih odnosov lahko pojasnimo s teorijo navezanosti, ki sta jo razvila psihologa John Bowlby in Mary Ainsworth (1991).
Glavna predpostavka te teorije je, da ima vsak posameznik svoj stil navezanosti, ki ga je razvil v zgodnjih letih svojega življenja na podlagi odnosa s primarnim skrbnikom (najpogosteje je to mati). Ta stil navezanosti kasneje posameznik, ne da bi se nujno tega zavedal, prenaša na ostale odnose, npr. partnerske in prijateljske, v katerih druge osebe zanj predstavljajo objekte navezanosti. Stil navezanosti se v odnosih kaže kot relativno trajen in stabilen vzorec potreb, pričakovanj, čustvovanja in vedenja posameznika. V idealnem scenariju starši otroku v zgodnjih letih nudijo varno okolje oz. zatočišče, kar predstavlja stabilno osnovo za nadaljnje raziskovanje sveta in neznanih situacij. Če je mati pozorna na otrokovo vedenje, se odziva na njegove signale in se mu posveča, se bo otrok počutil varnega, v nasprotnem primeru, pa bo to zanj predstavljalo stres. Stil navezanosti se lahko prenaša iz generacije v generacijo. Način, na katerega so starši dojemali izkušnje v odnosih iz lastnega otroštva, je močan napovednik tega, kakšen stil navezanosti bo razvil njihov otrok.
Poznamo štiri glavne kategorije stilov navezanosti:
Najbolj optimalen je varni stil navezanosti, saj raziskave kažejo, da so osebe s takim stilom navezanosti najbolj zadovoljne v medosebnih odnosih. Posameznik, ki je varno navezan na svojega partnerja, je v odnosu tudi samozavesten in se ne počuti ogroženega, če partner potrebuje malo prostora ali časa zase, hkrati pa zavzema konstruktivno držo spoprijemanja s konflikti in navigiranja skozi izzive. Partnerju lahko nudi podporo, kadar jo ta potrebuje, hkrati pa jo je tudi sposoben sprejeti. Partnerja sta neodvisna eden od drugega, a vseeno ljubeča, saj si želita bližine drug drugega. V odnosu sta iskrena in odprta za pogovor ter sprejemanje partnerjeve perspektive. Prisotne so zdrave in jasne meje ter zmožnost uravnavanja čustev.
Za vse tri naslednje stile navezanosti je značilno pomanjkanje varnosti v odnosih.
Prvi je plašljiv oz. anksiozen stil navezanosti. Osebe, ki so anksiozno navezane, velikokrat obupno iščejo odnose in bližino drugih, tudi če drugi izkazujejo nizko stopnjo pripravljenosti na (partnerski) odnos. Bolj kot s kom in v kakšnem odnosu, jim je važno to, da so v odnosu, saj težko prenašajo samoto. Take osebe so tudi bolj nagnjene k oblikovanju iluzornih prepričanj o odnosih, ki jim nudijo lažne občutke varnosti. Zato se pretirano zanašajo na partnerje, da jih izpolnjujejo. To jih žene k pretiranemu in obupanemu vedenju, ki ima velikokrat ravno nasproten učinek od želenega, saj partnerja s takim vedenjem odvrnejo od sebe. Velikokrat so posesivne, oklepajoče in pretirano zahtevne do partnerja.
Za posameznike z odklonilnim stilom navezanosti je značilno, da jih možnost prevelike bližine z drugimi plaši, zato težko vzpostavijo tesne medosebne odnose. So zelo samozadostni in neodvisni – ne zanašajo se na druge osebe in si tudi ne želijo, da bi se drugi zanašali na njih. Do partnerja so pogosto čustveno distancirani. Zelo enostavno se zaprejo in partnerju ne izkazujejo topline in naklonjenosti. Tudi v prepirih preprosto ”izključijo” svoja čustva in ne odreagirajo, zato jih partnerji pogosto dojemajo kot hladne.
Zadnji je preokupiran stil navezanosti. Posameznikom s tem stilom so odnosi pomembni in si želijo izpolnjujočih odnosov, vendar jih je hkrati strah čustvene bližine, saj so v odnosih lahko prizadeti. Skrbi jih, kaj si o njih mislijo drugi, zato so nesproščeni pri navezovanju novih stikov. Do drugih so nezaupljivi in se nanje težko zanesejo, saj so prepričani, da so zmeraj oni tisti, ki več vlagajo v odnos. Take osebe se pogosto znajdejo v dramatičnih situacijah in v odnosih z veliko vzponi in padci. Kadar začutijo preveč bližine, se počutijo ujete, kadar se čutijo oddaljene od partnerja, pa se ga začnejo oklepati. V takih odnosih lahko velikokrat zaznamo on-off dinamiko.
Posameznik lahko pri sebi zazna vzorce različnih stilov navezanosti. Nekateri vzorci so bolj, drugi manj izraženi. Nekdo na primer ne bo imel samo varnega stila navezanosti, ampak tudi primesi drugih.
Razvoj stila navezanosti bi lahko pojasnili tudi na podlagi programiranja – kot otroci ste namreč razvili tak sistem funkcioniranja in čustvovanja, ki vam je najlažje pomagal preživeti v danih okoliščinah. Oseba s plašljivim oz. anksioznim stilom navezanosti je morda v otroštvu doživljala neodzivnost s strani okolice, zato sedaj ves čas išče stike z drugimi. Nasprotno pa je oseba z odklonilnim stilom navezanosti doživljala vsiljivo vedenje s strani okolice, zato želi biti čimbolj neodvisna od drugih. Primarni obliki navezanosti iz otroštva se kasneje pridružijo še druge oblike navezanosti, ki so večinoma pridobljene varne oblike navezanosti. Različni vzorci navezanosti se lahko med seboj prepletajo in vplivajo drug na drugega.
Kako krepiti varno navezanost v odnosih?
Prepoznavanje vašega lastnega stila navezanosti vam lahko pomaga pri ozaveščanju vašega vedenja v odnosih z drugimi. Navezanost je vseživljenjski proces. Ne glede na to, v katerem izmed zgornjih stilov navezanosti ste se prepoznali, lahko vedno začnete razvijati bolj konstruktivne načine odzivanja in delovanja v odnosih. Glede na raziskave je eden izmed najučinkovitejših načinov psihoterapija. Skozi psihoterapijo lahko začnete prepoznavati in preoblikovati svoje lastne vzorce navezanosti, preko odnosa s terapevtom pa se lahko učite varnega stila navezanosti.
Komunikacija predstavlja izjemno pomemben del vsakega odnosa. Veliko težav v odnosu lahko pripišemo pomanjkanju komunikacije med partnerjema ali neustreznemu načinu komuniciranja (npr. pretirani odzivi, kadar smo v afektu). Med nekonstruktivne načine odzivanja spadajo tudi defenzivnost, prelaganje krivde in izogibanje pogovoru. Preko komunikacije lahko torej partnerja gradita varni stil navezanosti.
Pomembno je, da si dovolite biti odprti in ranljivi ter si tako daste priložnost za razvoj oz. krepitev varne navezanosti. V pomoč so vam lahko tehnike čuječnosti, ki vam bodo pomagale ostati prisotne v trenutku tudi v konfliktnih situacijah. Lahko so tudi odlično orodje pri preoblikovanju lastnih vzorcev, kar zahteva veliko truda in visoko stopnjo samozavedanja.
Za razvoj varne navezanosti ni nikdar prepozno.
Avtorica: Lara Petek
Literatura:
Ainsworth, M. D. S. in Bowlby, J. (1991). An ethological approach to personality development. American Psychologist, 46, 331–341.