Sindrom prevaranta se pogosto pokaže prav v trenutkih, ko bi lahko ob svojem dosežku občutili zadovoljstvo. Ste kdaj dosegli nekaj pomembnega, a ste ob tem imeli občutek, da si tega niste zares zaslužili? Morda ste si mislili, da ste uspeh dosegli, ker ste imeli srečo, hkrati pa vas je skrbelo, da bodo ljudje kmalu ugotovili, da niste tako sposobni, kot zdaj verjamejo?
Takšno doživljanje raziskovalci opisujejo kot fenomen prevaranta (angl. impostor phenomenon), v širši rabi pa je bolj znano kot sindrom prevaranta (angl. impostor syndrome; Chrousos idr., 2020).
Kaj je sindrom prevaranta?
Sindrom prevaranta opisuje vzorec misli, čustev in vedenj, povezanih z dvomom vase. Posamezniki kljub pozitivnim dokazom, na primer pohvalam, dobrim ocenam, akademskemu ali poklicnemu uspehu, dvomijo o svojih sposobnostih in dosežkih (Chandra idr., 2019).
Pri osebah z izraženim fenomenom prevaranta sta prisotna strah, da bodo »razkrinkani« kot prevaranti, ter prepričanje, da si svojega položaja ali uspeha v resnici ne zaslužijo oz. nimajo sposobnosti, ki jih njihova pozicija zahteva, kljub temu da njihovi dosežki govorijo drugače (Chandra idr., 2019).
Uspeh pripišemo sreči, neuspeh pa sebi
Osrednja značilnost fenomena prevaranta je način, kako si posamezniki razlagajo svoje uspehe in neuspehe. Ibrahim in sodelavci (2023) so ugotovili, da tisti z bolj izraženim fenomenom prevaranta neuspeh pogosteje pripisujejo sebi in ga razumejo kot dokaz lastnih pomanjkljivosti. Nasprotno pa uspeha ne pripisujejo lastnim sposobnostim, temveč zunanjim dejavnikom, kot so sreča, naključje, pomoč drugih ali količina vloženega truda (Ibrahim idr., 2023).
Začarani krog sindroma prevaranta
Sindrom prevaranta lahko posameznika ujame v začarani krog visokih pričakovanj, strahu pred neuspehom in vedenj, s katerimi želi neuspeh preprečiti. Pri pomembnejših nalogah lahko pritisk, da mu ne sme spodleteti, skupaj z visokimi standardi vodi v perfekcionizem, pretirano pripravljanje ali odlašanje (Chandra idr., 2019).
Če se posameznik na nalogo pretirano pripravlja in mu uspe, lahko svoj uspeh pripiše količini vloženega dela. Če z nalogo odlaša in jo nato uspešno opravi v zadnjem trenutku, lahko uspeh pripiše sreči. V obeh primerih uspeh ne postane dokaz lastnih sposobnosti, zato dvom vase ostane prisoten (Chandra idr., 2019).
Takšne vzorce je težko prekiniti, saj posameznik verjame, da bi manj truda ali drugačen način dela povečal verjetnost neuspeha. Pretirano delo in pripravljanje dolgoročno prispevata k telesni in duševni izčrpanosti, posameznik pa začne dvomiti tudi o tem, ali bo lahko svojo visoko raven uspešnosti še naprej vzdrževal (Chandra idr., 2019).
Opisani vzorci se lahko povezujejo s povišano tesnobo, čustveno izčrpanostjo, depresivno simptomatiko in izgorelostjo (Rivera idr., 2021; Villwock idr., 2016).
Kako se sindrom prevaranta kaže v vsakdanjem življenju?
Poglejmo si nekaj pogostih primerov, v katerih lahko prepoznamo sindrom prevaranta.
- Primer:
Študent dobi visoko oceno, vendar jo pripiše lahkemu izpitu ali sreči pri vprašanjih. Ko ga profesor pohvali, namesto zadovoljstva začuti strah – kaj če profesor od njega pričakuje preveč in naslednjič teh pričakovanj ne bo mogel izpolniti? - Primer:
Zaposleni uspešno zaključi zahteven projekt, vendar svoj uspeh pripiše pomoči sodelavcev ali veliki količini vloženega dela. Ob novi priložnosti za napredovanje ali prevzem odgovornejše naloge začne dvomiti – ali je zanjo dovolj usposobljen - Primer:
Fenomen se lahko kaže tudi v primerjanju z drugimi. Posameznik ob delu v skupini ali na sestanku opazuje druge, ki samozavestno izražajo svoje mnenje, in sklepa, da so sposobnejši ali vedo več od njega. Čeprav tudi sam pozna odgovor ali ima novo idejo, se ne oglasi, saj ni povsem prepričan vase in ga skrbi, da bi z napačnim odgovorom pokazal, da ni tako sposoben, kot drugi mislijo.
Kaj pomaga pri sindromu prevaranta?
Če ste se v opisu sindroma prevaranta prepoznali in vas takšno doživljanje obremenjuje, lahko pri spoprijemanju pomagajo naslednje smernice (Chandra idr., 2019; Rivera idr., 2021):
- Prepoznajte in podelite svoje občutke. Pogovor z zaupanja vrednimi osebami lahko pomaga zmanjšati občutek osamljenosti in omogoči bolj uravnotežen pogled na lastne sposobnosti.
- Prosite za iskreno povratno informacijo. Zaupanja vredni mentorji, sodelavci ali sošolci nam lahko pomagajo uvideti svoja močna področja, pa tudi ločiti realne možnosti za razvoj od pretirane samokritičnosti.
- Zapisujte svoje dosežke. Naštejte konkretne dosežke ter veščine, odločitve in trud, ki so k njim prispevali. Ko pomislite »Imel sem srečo.«, se vprašajte tudi, katera priprava, znanje ali sposobnost je prispevala k uspehu.
- Preverjajte avtomatske misli. Ko se pojavi misel »Nisem dovolj dober.« ali »Imel sem samo srečo.«, jo najprej prepoznajte kot misel, ne kot dejstvo. Nato preverite, katere dokaze imate za takšno razlago in kateri protidokazi ji nasprotujejo.
- Razvijajte sočutje do sebe. Napake obravnavajte kot informacijo za učenje, ne kot dokaz, da ste »prevarant«.
- Poiščite strokovno podporo. Kadar dvom vase povzroča znatno stisko ali vpliva na delo, odnose ali vsakdanje življenje, je lahko psihološko svetovanje pomemben prostor za razumevanje teh vzorcev in iskanje bolj podpornih načinov spoprijemanja.
Te strategije ne pomenijo ignoriranja resničnih šibkosti. Zdrava samopodoba vključuje prepoznavanje tako močnih področij kot tudi prostora za izboljšave.
Če občutki prevaranta postanejo preobremenjujoči in začnejo vplivati na vaše vsakdanje delovanje, odnose ali delo, je smiselno poiskati strokovno podporo. Psihološko svetovanje vam lahko pomaga bolje razumeti vzorce dvoma vase, pretirane samokritičnosti in strahu pred neuspehom ter razvijati bolj uravnotežen odnos do uspeha in napak.
Če se prepoznate v opisanih vzorcih in vas dvom vase obremenjuje, se lahko obrnete na nas za psihološko svetovanje (TUKAJ). Pri Avisensi vam pomagamo raziskati, od kod izvirajo občutki nezadostnosti, in razvijati bolj podporen odnos do svojih dosežkov, napak in pričakovanj.
Avtorica: Adelisa Huskić, mag. psih.
Literatura:
Chandra, S., Huebert, C. A., Crowley, E. in Das, A. M. (2019). Impostor syndrome: Could it be holding you or your mentees back? Chest, 156(1), 26–32. https://doi.org/10.1016/j.chest.2019.02.325
Chrousos, G. P., Mentis, A.-F. A. in Dardiotis, E. (2020). Focusing on the neuro-psycho-biological and evolutionary underpinnings of the imposter syndrome. Frontiers in Psychology, 11, Article 1553. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2020.01553
Ibrahim, F., Göddertz, D. in Herzberg, P. Y. (2023). An experimental study of the non-self-serving attributional bias within the impostor phenomenon and its relation to the fixed mindset. Current Psychology, 42, 26440–26449. https://doi.org/10.1007/s12144-022-03486-0
Rivera, N., Feldman, E. A., Augustin, D. A., Caceres, W., Gans, H. A. in Blankenburg, R. (2021). Do I belong here? Confronting imposter syndrome at an individual, peer, and institutional level in health professionals. MedEdPORTAL, 17, Article 11166. https://doi.org/10.15766/mep_2374-8265.11166
Villwock, J. A., Sobin, L. B., Koester, L. A. in Harris, T. M. (2016). Impostor syndrome and burnout among American medical students: A pilot study. International Journal of Medical Education, 7, 364–369. https://doi.org/10.5116/ijme.5801.eac4