Lahko je zelo neprijetno, ko smo z bližnjo osebo v konfliktu, kajne? Takrat namreč občutimo predvsem neugodna čustva – jezo, žalost, razočaranje. Ker je konflikt tako neugoden, je možno, da iščemo “brez-konflikten” odnos, odnos brez sporov. Vendar je realnost ravno drugačna: v vsakem poglobljenem, intimnem odnosu se konflikt tu in tam pojavi. Čeprav kdaj slišimo, da so konflikti ogrožajoči za naše (predvsem partnerske) odnose, se jih ni potrebno bati, saj se lahko naučimo veščin, preko katerih bodo konflikti odnose celo okrepili. Kaj nas lahko o konfliktih v medosebnih odnosih nauči psihologija?
Sebe ocenjujemo bolje
Konfliktna situacija je tista, v kateri so si pogledi, mnenja ali vrednote dveh oseb nasprotujoči in se osebi še nista uspeli uskladiti o njih. Konflikt notranje doživimo, ko zaznamo, da bodo (ali so) naše želje ali potrebe neizpolnjene (Nischal, 2014), prepir pa se torej lahko razvije na podlagi neusklajenosti različnih stvari, npr. ciljev, interesov, pričakovanj, predstav, navad, čustev (Iršič, 2004).
Med konfliktom ne moremo posvečati pozornosti vsem dražljajem, ki se pojavljajo, zato smo zelo selektivni pri zaznavi informacij. Udeležimo se lahko le deleža konfliktne situacije in se je kasneje tudi spominjamo le delno. Posvečamo se predvsem partnerjevemu vedenju, medtem ko lastnega ne opazimo (Canary in Canary, 2014).
V študiji Sillarsa idr. (2000) so ugotovili, da partnerju pripišemo nasprotujoča si ravnanja in tekmovanje, sebi pa navadno ne. Svojo komunikacijo opisujemo s frazami, ki odražajo razumnost (npr. s svojo komunikacijo svetujem, poudarjam), partnerjevo pa z besedami, ki odražajo samovoljnost (npr. partner zahteva, naroča, zavrača).
Odzovemo se lahko na pet načinov
Thomas in Kilmann, znana raziskovalca konfliktov, opisujeta dve osnovni dimenziji konfliktne situacije – asertivnost in kooperativnost, pri čemer asertivnost v tem primeru pomeni zadovoljevanje lastnih interesov oz. skrb zase, kooperativnost pa zadovoljevanje interesov drugega (Thomas, 1992). Na podlagi teh dveh osnovnih dimenzij sta avtorja opredelila pet različnih slogov oz. načinov spoprijemanja s konflikti, ki jih ljudje uporabljamo: tekmovanje, prilagajanje, izogibanje, kompromis in sodelovanje:
(Vir slike: Piberčnik, N. (2017). Miselna naravnanost o osebnosti kot dejavnik spoprijemanja s konflikti v partnerskih odnosih. (Magistrsko delo). Filozofska fakulteta, Maribor.)
- Če v konfliktni situaciji tekmujemo, smo usmerjeni na moč in želimo zmagati v svoji poziciji, saj se zavzemamo le za lasten interes. Tekmovanje lahko pomeni tudi, da se postavimo za svoje pravice ali branimo svoje mnenje. Ta slog je torej najbolj asertiven in najmanj sodelovalen.
- Prilagajanje je, ravno nasprotno, zelo sodelovalno in neasertivno, saj zanikamo svoja mnenja, da bi zadovoljili mnenja druge osebe. Pri prilagajanju obstaja element samožrtvovanja, ki se lahko kaže v obliki nesebične velikodušnosti ali v uboganju navodil druge osebe tudi, ko se ji raje ne bi podredili.
- Kompromis je vmesna stopnja asertivnosti in kooperativnosti. Ob kompromisu navadno predlagamo neko vmesno pozicijo, saj je naš cilj najti (hitro) obojestransko sprejemljivo rešitev, ki pa v resnici le delno zadovolji obe strani.
- Ko uporabljamo izogibanje, smo tako neasertivni kot nesodelovalni. Ne naslovimo lastnih skrbi in pomislekov, prav tako pa ne skrbi drugega. Izogibamo se lahko vprašanju oz. težavi, ne sodelujemo v pogovoru, ignoriramo sogovornika, odlagamo problem ali preprosto zapustimo prostor. V tem primeru torej ne obravnavamo konflikta.
- Če želimo oblikovati rešitev, ki bi zadovoljila interese obeh, pa smo tako asertivni kot kooperativni, kar pomeni, da uporabljamo slog sodelovanje. Poglabljamo se v problem, naslavljamo skrbi sebe in druge osebe in skupaj z njo iščemo kreativne rešitve, ki bi zadovoljile oba.
Veste, kako se odzivate?
Ljudje konflikte torej rešujemo na različne načine, ni pa pravilnih ali napačnih slogov spoprijemanja s konflikti. Vseh pet slogov je uporabnih v nekaterih situacijah in predstavlja sklop koristnih socialnih veščin. Splošno, “ljudsko” znanje na primer priznava, da “Več glav več ve,” (sodelovanje) ali da “Ubij svojega sovražnika s prijaznostjo” (prilagajanje).
Vsak od nas je sposoben uporabljati vseh pet slogov in ob konfliktih ne uporablja le enega sloga, vseeno pa vsak od nas določen slog uporablja lažje kot druge oz. ima svoj »najljubši« slog. V okviru svojega “najljubšega” sloga smo namreč razvili največ veščin in se zato nanje tudi bolj zanašamo. Morda se svojega običajnega sloga odzivanja niti ne zavedamo, dokler ne začnemo razmišljati o svojem vedenju in o njem povprašamo bližnjih.
Vas zanima, katerega izmed petih slogov uporabljate vi? Na dnu članka preverite, kako lahko to ugotovite.
Veliko strokovnjakov (npr. Caughlin in Vangelisti, 2006; Gottman, Driver in Tabares. 2002) se strinja, da imajo ljudje, ki ob konfliktu uporabljajo konstruktivne sloge (predvsem sodelovanje, pa tudi kompromis in prilagajanje), običajno dolgotrajnejše in bolj zadovoljujoče medosebne odnose kot tisti, ki običajno odreagirajo z za odnos ogrožujočim vedenjem (tekmovanje, izogibanje). Drugi avtorji (npr. Sillars, 2010) pa opozarjajo, da takšna predvidevanja sicer niso napačna, so pa nepopolna. Partnerja v dolgoletni zvezi lahko npr. z izogibanjem minimalizirata konflikt in se mu izogneta po lastni izbiri (Sillars idr., 2004).
Delo na odnosu
Ker so nam partnerska in družinska razmerja navadno najpomembnejša in najbližja, ni presenetljivo, da se tudi najpogostejši in najbolj boleči konflikti pojavljajo ravno v teh odnosih. Vseeno pa lahko velikokrat slišimo: »S partnerjem/ico sploh nimava konfliktov.«
Odsotnost konfliktov v nekem odnosu je v resnici prej kot znak dobrega odnosa znak odsotnosti in apatije (Lamovec, 1993), slednje spoznanje pa je izjemno pomembno za ohranjanje zdravih odnosov. Beck (1988) meni, da je eno najbolj uničujočih prepričanj v razmerju ravno: “Če morava delati na njem, je nekaj hudo narobe z najinim razmerjem.”
Največ razmerij verjetno razpade, ker ljudje menimo, da če imamo medsebojno ljubezen, ni potrebno nikakršno delo (Dweck, 2006). Vsak odnos pa v resnici zahteva napor, da ostane na pravi poti. Obstaja stalna napetost med silami, ki par združujejo in silami, ki par ločujejo (Gottman, Gottman in Silver, 1994).
Konflikt kot priložnost
Res je, da lahko konflikti zmanjšajo zadovoljstvo in zavezanost, prispevajo k tesnobnosti in znižujejo imunski sistem. Čeprav so velikokrat poudarjeni ravno negativni učinki konflikta, pa je ta tudi funkcionalen (Deutsch, 1973). Če je konstruktivno rešen, pripomore, da ozavestimo probleme, spodbuja spremembe, povečuje motivacijo za soočenje s težavami, razbija monotonijo, znižujejo napetost v odnosu in ga poglablja. Zaupanje in naklonjenost se povečata, izboljša pa se tudi sposobnost reševanja konfliktov v prihodnosti. Čeprav prevladuje mnenje, da so konflikti škodljivi in krivi za prepire, ločitve ter nasilje, v resnici vzrok vsega tega ni konflikt, temveč nesposobnost dobrega reševanja konfliktov (Lamovec, 1993).
Ugotovljeno je bilo tudi, da sama količina konfliktov ne ogroža stabilnosti odnosa. Pari, ki najbolj izražajo neugodne emocije, najverjetneje razvijejo konflikt, pari, ki so srednje čustveno ekspresivni, so srednje konfliktni, partnerja, ki se izogibata konfliktom, pa najmanj izražata čustva drug drugemu. Hitro bi lahko zaključili, da je par, ki srednje izraža čustva, najboljši, saj ostala dva vzbujata preveč ali premalo konfliktov. Gottman (1993) pa poudarja, da to ne drži, saj vsak od treh tipov parov predstavlja svoj nivo udobnosti in svojo potrebno prilagoditev, ki zagotavlja stabilen odnos. Kaj pa dejansko napoveduje stabilnost odnosa?
Stabilnost odnosa v resnici napoveduje prisotnost več pozitivnih kot negativnih izjav, kakor dolgo se pojavljajo v razmerju vsaj 5:1. Nezadovoljni pari kažejo razmerje 0,8 :1, kar pomeni, da povprečno uporabljajo skoraj toliko negativnih izrazov kot pozitivnih.
Usmerimo se na vedenje, ne na osebo
Odzivov na konflikte se naučimo predvsem v primarni družini in jih prenašamo na partnerski odnos, kar pa še ne pomeni, da manj funkcionalnih slogov odzivanja v konfliktni situaciji ne bi mogli z ozaveščanjem in razvijanjem veščin izboljšati (Iršič, 2004).
Pomembno je vzpostaviti ravnotežje med lastnimi in tujimi potrebami ter nobenih postavljati v ospredje. Znebimo se lahko nepotrebnega strahu pred odprtim in iskrenim izražanjem lastnega mnenja, s katerim pa ni potrebno ponižati druge osebe oz. njenega stališča. Prav tako se lahko naučimo podajanja konstruktivne kritike.
Kritiko včasih drugi osebi težko izrečemo, saj menimo, da nam bo ta oseba zamerila in si ne želimo težav v odnosu z njo. Po drugi strani pa se lahko zgodi, da jo podajamo brez težav, a smo pri tem preveč osorni.
Ko jo podajamo, bodimo pozorni na to, da je konkretna, usmerjena k rezultatom, izrečena na štiri oči in da dopušča možnost, da drugi pojasni okoliščine situacije, ki jo kritiziramo (Goltnik Urnaut, 2007). Pomembno je tudi, da nestrinjanje izražamo tako, da se usmerimo na vedenje, ne na osebo, da izrečemo nestrinjanje neposredno po vedenju, ki nas je zmotilo, ter da povemo, česa si želimo, ne tistega, česar ne želimo (Npr. »Želim si, da bi pospravil za seboj.«, ne pa »Moti me, da si lena oseba.«). Na tak način lahko tudi druga oseba kritiko mirno sprejme ter v njej najde možnost za napredek (Chalvin, 2004). Par lahko (glede na omenjeno Gottmanovo ugotovitev) pazi tudi na to, da vsak negativni komentar uravnoteži s petimi pozitivnimi.
Čeprav je komunikacija v psihologiji razumljena kot osnovni mehanizem, s katerim obvladujemo konflikt, pa se lahko spomnite, da vedenje ob konfliktu zraven komunikacijskih veščin oblikujejo še različne individualne razlike (npr. spol, čustvena (ne)stabilnost), cilji, ki jih z drugo osebo prinesemo v konflikt ter prehodni dejavniki, kot so bolezen ali stres, ki smo ga tisti dan doživeli.
.
Ali vas zanima, kakšen je vaš prevladujoč slog spoprijemanja s konflikti? Prijavite se na psihološko testiranje, kjer bo psihologinja interpretirala vaše rezultate in vam predstavila vaš najznačilnejši slog.
.
Če se v vašem bližnjem odnosu že dlje časa pojavljajo večji konflikti, ki obremenjujejo vas in vaš odnos, se lahko pri nas skupaj z bližnjo osebo udeležita MEDIACIJE. Na mediaciji boste skupaj s psihologinjo raziskali problem in poiskali najboljše rešitve.
ZA VSE STORITVE SE PRIJAVITE TUKAJ.
Avtorica: Nina Piberčnik
(Zapis povzet po članku N. Piberčnik, objavljen v reviji Spekter.)